Tadej ima na papirju vse, da naredi zadnji veliki korak. Že od rane mladosti upravičeno velja za enega največjih talentov za etapne dirke svoje generacije. Njegove fizične predispozicije so za osvajanje velikih etapnih dirk naravnost idealne. Lahka telesna konstitucija, dobro razmerje med težo in močjo, odlična poraba kisika in hitra regeneracija med napori so le osnova. Te lastnosti so mu (od nekoga pač) dane, zapisane v genih, tudi talent imenovane.

In ker talent ni vse (čeprav pomaga!), je moral vse ostalo zgraditi sam. Pravi šampioni so v športu seveda vsi po vrsti predvsem ustvarjeni. To pa je silno zahtevno in kompleksno početje. Na začetku je potrebno imeti trdno voljo, jasne cilje, močno motivacijo in maksimalno resen pristop do treninga. Stimulativno okolje, podporo družine in urejene socialne razmere nasploh. Prvi rezultati potem ponavadi prinesejo zaupanje trenerjev, športnih direktorjev in podobnih »botrov«, brez katerih pač ne gre. Kdor hoče postati lider, si mora nato znotraj ekipe ustvariti določen nivo avtoritete, ki jo lahko gradi samo na vrhunskih rezultatih. Navzven, v javnosti, pa primerno karizmo in pozitiven imidž. Slednje je mogoče le v sodelovanju in pozitivnem odnosu s kreatorji medijske realnosti in ob odločni podpori medijev. Za vse to pa je potreben čas, leta in leta trdega dela, izkušenj in osebnostnega zorenja.

Osnov kolesarskega športa se je naučil v kranjski Savi. Prve obrate pedal je naredil pod budnim očesom Franca Plestenjaka in Bojana Ropreta, enega najboljših slovenskih kolesarjev vseh časov, ki sta se takrat posvečala delu s »pionirčki«. V mladinski kategoriji je prišel v roke Mirku Kavašu, kjer je šlo seveda že zares. V mladinskih konkurencah je zmagal praktično vse, kar kolesar njegovega kova lahko zmaga. Marko Polanc ga je vodil v prvih, najtežjih letih v amaterski konkurenci in ga, lahko bi rekli, popeljal do zvezd. In nenazadnje, vsa ta odločilna leta, je nad njim iz ozadja, kot nekakšen spíritus ágens, bedel Franc Hvasti. Tisti, zaradi katerega kolesarstvo na slovenskem je temeljni vrhunski šport z domovinsko pravico.

Leta 1999 je za odskočno desko v svet profesionalizma izbral italijansko amatersko ekipo Caneva. In ta skok, ali še bolje – polet, je bil res izpeljan na najboljši možen način. Tako rekoč sam, brez ustrezne pomoči ekipe, je zmagal »Baby Giro«, največjo amatersko etapno dirko na svetu. Suvereno in v stilu. V slogu največjih mojstrov. Ne le da je bil najmočnejši v klanec, zanesljivo se je branil tudi na vseh ostalih terenih, predvsem pa dokazal, da lahko dobro odpelje tudi kronometer.

Med profesionalci se je tako znašel v eni najmočnejših ekip, Fassa-Bortolo. V štirih sezonah je potem večkrat, zaradi neizpolnjenih obljub, ostal na stranskem tiru, a se je kljub temu veliko naučil! In predvsem tudi dosegel rezultate, ki so potrdili, da je iz pravega testa in na pravi poti. Zadnji dve leti je zato v švicarski ekipi Phonak dobil proste roke in kapitanski trak za Giro. Spet je dokazal, da je v svetovnem vrhu, ko se cesta zares postavi pokonci. Predstave, ki jih je uprizoril na posameznih, po konfiguraciji terena najtežjih etapah, so bile do tedaj za slovenske kolesarje samo sanje. Podobno tudi obe generalni uvrstitvi, ki pa bi bili, v to sem sveto prepričan, lahko še višji. Manjkalo je nekaj malenkosti sem in tja, malce poguma in samozaupanja, tudi kanček podpore s strani ekipe. In če ne bi bilo kakšnega slabega dneva ob nepravem času, bi bil tudi nasmeh na cilju lahko še precej širši.

Smejati pa se je vedno znal, toliko škrata se že skriva v njem. Izkušenj ima dovolj in tudi dozorel je že lep čas za nekaj velikega. Taktika in pregled nad dogajanjem med dirko mu nikoli nista delala težav, fant je pač bister. Pozna lastne občutke, zaveda se svojih sposobnosti in kvalitet, seveda tudi nekaterih pomanjkljivosti. Ve, da je v odločilnih trenutkih vse odvisno le od njega samega, njegovih reakcij in dejanj. Razume odzive telesa in duha na napore, ki jih etapne dirke zahtevajo. Odrekanje in askeza športnega načina življenja mu nikdar nista bila tuja. Trenirati mu nikoli ni bilo težko in ve, kako se stopnjuje forma. Da gorenjske trme niti ne omenjam. Zato pravim, da je že čas.

Letos se vrača v Italijo, v ekipo Lampre. Pa ne zaradi Gira, tega bo odpeljal bolj spotoma. V mislih ima nov izziv, kolesarski Olimp, največjo dirko na svetu. Tour de France. Tam, kjer vsak korak šteje, vsako junaštvo je nagrajeno, vsak vrhunski rezultat je za večno zapisan, vsak dvig rok proti nebu pa je herojsko dejanje brez primere.